Zlati kapetan slovenske košarkarske reprezentance in dolgoletni legionar v ligi NBA Goran Dragić je dopolnil 40 let.

Zadnje poglavje Zorana Dragića: To bo znak, da je čas za slovo

Košarka

4. Maj 2026 1

Košarka

4. Maj 2026 1

“Boter” tudi pri 81 letih še nima dovolj

Košarka

3. Maj 2026 1

Košarka

3. Maj 2026 1

Predlanskega avgusta so bile ljubljanske Stožice na kratko svetovno središče košarkarskega dogajanja. Gala večerja, glamur, žarometi, šov, spektakularna tekma brez tekmovalnega naboja, zvezdniški blišč … Slovo Gorana Dragića je pravzaprav vse to, kar v resnici poslavljajoči se šampion ni bil. Pa je le pristal na takšen dogodek, na tako imenovano Noč zmaja, deloma zaradi dobrodelnosti, deloma zaradi spoznanja, da si vendarle zasluži poklon in široko izkazano čast ob koncu poglavja.

A njegova zgodba se je na drugem koncu Ljubljane, v Kosezah, začela pisati v precej bolj skromnih razmerah. Košarka, ki ga je zaznamovala, je bila zanj pravzaprav kompromis, svojevrstna alternativa. Mama Mojca mu je namreč po poškodbi noge prepovedala igranje nogometa. Poklapano je sledil prijatelju na košarkarski trening in v dvorani Ilirije ob Vodnikovi ulici neopazno sedel na leseno klop. Trener Spasoje Todorović je ob preštevanju igralcev nejevoljno pristal pri lihem številu. Ni mu preostalo drugega, kot da ogovori suhljatega fantiča, ki se je tedaj že sprijaznil z razblinjenimi sanjami o nogometni karieri. Že naslednji dan je z vrstniki opravil trening kot polnopravni član ekipe.

Omenjeni klubski trener, v Ljubljani tedaj vsem znan kot Spale, je pozneje priznal, da je hitro videl, da ima mladi Goran v sebi vendarle nekaj več. Ni bilo dovolj le za popolnitev ekipe. Znal je odgovarjati tudi na zahtevnejše izzive, pa čeprav bi mu takrat še kako prav prišli dodatni centimetri in predvsem kilogrami. A nekako je znal ta manko prekriti z drugimi vrlinami, s čimer je pravzaprav nakazal tok svoje kariere, v kateri mu resnično ni bilo nič podarjeno.

Gogi ni bil klasični produkt sistema, ki bi po vnaprej predvidenem konceptu prijadral do članske reprezentance. Ta status si je moral izboriti na drugačen način. Z več dela in več dokazovanja. Preko Ilirije, kjer je pri šestnajstih letih že igral med člani, in pozneje Slovana, v močni konkurenci in brez pravih ”botrov”. Tudi s kakšno buško, zlomljenim zobom ali predrto ustnico. In z vsako novo dobljeno bitko se mu je odpirala nova fronta. Na klubski in na reprezentančni ravni. Na slednji je prvo zmago slavil s prebojem v mlajše kategorije, leta 2006 pa je priložnost dočakal še v članski vrsti.

Kmalu zatem ni bil le ”eden od dvanajsterice”, temveč je iz tekmovanja v tekmovanje prevzemal vedno večjo odgovornost. Ko je leta 2013 na domačem EuroBasketu že deloval kot nekdo, ki bi bil lahko dovolj zrel in močan za vodjo pri pohodu na sam vrh, je v preveliki želji pregorel. Potreboval je tri leta, da se je povsem pobral, vmes spisal nekaj lepih klubskih poglavij, nato pa v projekt EuroBasket 2017 vložil vse. Znanje, čas, vpliv, energijo … Vložil je – sebe. In bil za to na koncu bogato nagrajen. Tudi s statusom večnega zlatega kapetana, njegova številka tri pa je od leta 2024 uradno upokojena.

“Vedno sem s ponosom igral za Slovenijo, za naš narod. To je bila le moja služba. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem prišel do vloge vodje, do statusa tistega, ki soigralce usmerja na igrišču in ob njem. Veliko je bilo faktorjev, ki so privedli do tega. Zelo mi je pomagalo kaljenje v Miamiju, kjer sta name močno vplivala Dwyane Wade, ob katerem sem igral, in trener Erik Spoelstra. Tam sem se učil vodenja. Seveda pa ne morem mimo tega, da je tedanji selektor Igor Kokoškov sestavil ekipo ter postavil sistem, v katerem smo se vsi odlično počutili. Igra nam je ugajala. Rezultat je bil le pika na i.”

Na vrhuncu kariere je bil organizator igre, ki je videl več. Ne le koša, tekmečeve obrambe in gibanja soigralcev. Njegovo košarkarsko obzorje je vsebovalo tudi idejo. Razumel je širino košarkarskega procesa, ki je v svojem jedru presek različnih disciplin in ved. Zato sta bila lahko njegova košarka in reprezentančni odnos vključevalna. Že omenjeno evropsko prvenstvo pred zdaj že skoraj devetimi leti, na katerem je ob zlatu prejel še priznanje za najkoristnejšega košarkarja, je njegov največji reprezentančni podvig, dodatno odlikovanje pa si je prislužil tudi za mentorsko delo ob tedanjem prihodu Luke Dončića.

Tudi na klubski ravni se je soočal z vzponi in padci. Potem ko je, tudi prek sodišča, iskal pot iz Slovana v tujino, mu sprva v Španiji ni bilo postlano z rožami. Nezaupanje vanj, status posojenega košarkarja … Podobnega padca na realna tla je bil deležen še ob selitvi v ligo NBA. Pri Phoenixu se je sprva boril za vsako igralno minuto, zaradi česar je znova začel dvomiti o lastnih sposobnostih. Danes, ko pogleda na celotno pot v ZDA, se lahko le nasmehne.

Za njim je desetletje in pol igranja v najmočnejši ligi na svetu. Phoenix, Houston, Toronto, Brooklyn, Chicago, Milwaukee in predvsem Miami. Tudi čez lužo je postal – nekdo. Kot prvi Slovenec je zaigral na tekmi zvezd, prejel priznanje za košarkarja, ki je najbolj napredoval, se kot nosilec Miamija prebil v finale lige NBA, kjer mu je sicer načrte prekrižala poškodba, in ne nazadnje tudi bogato zaslužil.

Ko je 14. septembra 2022 po porazu s Poljsko v četrtfinalu EuroBasketa poklapano in brez izjav za medije odkorakal v garderobo berlinske dvorane, je verjetno čutil, da je bila to zanj zadnja tekma za slovensko reprezentanco. Vsekakor pa nato 220 dni zatem, konkretno 22. aprila 2023, ni mogel vedeti, da v dresu Milwaukeeja še zadnjič igra kot aktivni košarkar v ligi NBA, za nameček proti Miamiju, kjer je pustil najlepša in najbolj uspešna leta v najmočnejši ligi na svetu. Ob prehodu v leto 2024 je Goran tudi uradno naznanil konce kariere. Sledila je poslovilna tekma, na kateri so med drugim sodelovali Dirk Nowitzki, Luka Dončić, Nikola Jokić, Matjaž Smodiš, Steve Nash, Boban Marjanović, Chris Bosh …